|
Raziskovalna naloga:
Dejavniki tveganja za motnje hranjenja pri slovenskih mladostnikih
Potočnik, D. in Štrus, P. (2005). Dejavniki tveganja za
motnje hranjenja pri slovenskih mladostnikih. (raziskovalno delo za
Prešernovo nagrado). Ljubljana: Medicinska fakulteta.
Motnje hranjenja so zdravstveni problem, ki mu zdravniki običajno
posvetijo pozornost šele takrat, ko se razvije že v svoji celotni
klinični sliki. Zgodnje prepoznavanje dejavnikov, ki povečujejo tveganje
te skupine bolezni, lahko prepreči veliko sekundarne zdravstvene škode.
Z ustreznim diagnostičnim pristopom je mogoče motnje hranjenja odkriti
še v fazi, ko je strokovna pomoč učinkovitejša.
Delo je dobilo Prešernovo priznanje študentom, pod mentorstvom prof. dr.
Martine Tomori, dr. med..
PDF datoteka, 1.5 MB. Za
pregledovanje datoteke potrebujete brezplačen program
Adobe
Acrobat Reader, ki ga
snamete
na tem naslovu.
Seminarska naloga pri predmetu Športna psihologija.
Prehransko vedenje v športu.
Potočnik D. (2006). Ljubljana:
Filozofska fakulteta
Nešteto
faktorjev lahko privede športnika do motenj prehranjevanja. Vse bolj
se poudarja nezadovoljstvo s telesom in profesionalnim nastopom.
Kombinacija socialnega pritiska, nizke samozavesti, negativne podobe
o svojem telesu in tekmovalne anksioznosti lahko pri občutljivem
športniku sproži rizična vedenja (Berry in Howe, 2000). Želja po
vrhunskih rezultatih, ki nekaterim prinese denar, drugim slavo,
vendar na žalost večina dela proti svojemu zdravstvenemu ravnotežju
in psihofizični stabilnosti, ki je predpogoj za dobre in stabilne
rezultate. Rada bi opozorila na problematiko motenj prehranjevanja
med športniki in pomagala načrtovati intervencije in preventivo
motenj hranjenja specifično med njimi.
PDF datoteka, 300 KB. a
pregledovanje datoteke potrebujete brezplačen program
Adobe
Acrobat Reader, ki ga
snamete
na tem naslovu.
|
KAZALO:
- Hrana v življenju ljudi
- Vpliv družbe na naš odnos do hrane
- Pridne punce ne jedo desertov
- Kaj pomenijo motnje hranjenja
- "Kje so vzroki?"
- Motnje hranjenja kot problem žensk
- Razširjenost
- Vrste
• Anoreksija
• Bulimija
• Kompulzivno prenajedanje
- Posledice motenj hranjenja
- Pomoč
MOTNJE HRANJENJA so problem zasvojenosti s hrano - osebe, ki zaradi njih
trpijo, ne zmorejo obvladovati svojega hranjenja. Po večini se z motnjami
hranjenja srečajo ženske, ki pogosto jedo veliko preveč ali premalo, ob tem
nekatere še bruhajo ali jemljejo odvajala, neprestano skušajo hujšati...
Skratka, imajo močan občutek, da so ujete v "začaran krog" misli, bojev in
akcij v zvezi s hrano. Nekatere ob tem še čisto "normalno" ali zavidljivo dobro
funkcionirajo v družbi z drugimi - so odlične študentke, vestne delavke ali
mame, v pomoč prijateljem v stiski... Druge pa imajo lahko zaradi zasvojenosti
s hrano resne zdravstvene probleme, pa tudi psihične in socialne - težko se
koncentrirajo, učijo, spijo, zapirajo se vase in nočejo o svojih stiskah
spregovoriti z nikomer... Tudi če se obrnejo po pomoč, včasih naletijo na
nerazumevanje, poenostavljene rešitve v smislu "Spravi se v red in ne
kompliciraj!"
A če želimo bolje razumeti motnje hranjenja, je dobro pogledati stvari malo
širše.
1. HRANA V ŽIVLJENJU LJUDI
Hrano rabimo za preživetje. Tu ni izjeme. In do tu je vse enostavno. Od tu
dalje pa je hranjenje bolj zapletena reč, če ga pogledamo pobliže. Jemo ne samo
zato, da bi zadovoljili fizično lakoto, ampak tudi iz užitka. S hrano je
povezano kup občutkov, posebnih situacij, spominov in družbenih norm, kar vse
poleg lakote vpliva na to kaj in koliko jemo. Že od prvih dni življenja je
hrana tudi simbol skrbi in ljubezni. Dojenček npr. z mlekom ne dobiva le
fizične hrane za preživetje, ampak mu hranjenje pomeni tudi stik z materjo,
nežnost, varnost. Že med dojenčki lahko opazimo, da eni pojedo več, drugi manj.
Ko pa ljudje rastemo, obstaja pri hranjenju še večja raznolikost med nami,
kako, kdaj in koliko hrane spravimo vase. Nekateri pojedo več hrane kot drugi,
enim se to pozna na teži več, drugim manj, kakor imamo tudi različne fizične in
druge potrebe po hrani. Včasih gredo ljudje s tem, da jedo preveč ali premalo
tako daleč, da škodujejo svojemu zdravju, rabijo pomoč in nekateri celo umrejo
za posledicami. Kaj vse torej vpliva na to, koliko in kako bomo jedli?
2. VPLIV DRUŽBE NA NAŠ ODNOS DO HRANE Če za
začetek pokukamo malo v zgodovino, lahko že več stoletij nazaj najdemo
raznovrstne obrede, povezane s hrano. Praznovanja, kjer so se mize "šibile od
dobrot", obstajajo že od pamtiveka. Naj bo to rojstni dan, rojstvo, poroka,
smrt, dobro opravljen posel - ob vseh teh dogodkih proslavljamo pogosto tudi s
slavnostnimi obroki, posladki. Hrana tu pomeni način izražanja veselja nad
nekim dogodkom.
Tudi nekateri religiozni prazniki in obredi so že stoletja povezani s postom
ali uživanjem prav določenih vrst hrane. Darja Zaviršek (1994) omenja sveto
Katarino iz Siene, ki je v 14. stol. dnevno pojedla le pest zelišč. Danes bi jo
morda označili kot anorektično, a njeno početje v tistem času je pomenilo
predvsem predanost religiji in dokazovanje sposobnosti samoobvladovanja.
Danes je odklanjanje hrane tudi način podrejanja družbenim predstavam, ki
dajejo vitkemu telesu (pogosteje ženskemu) posebno vrednost. Oz. lahko
pretirano hranjenje lahko včasih vidimo tudi kot obliko upora temu idealu
vitkosti. Seveda pa ima odklanjanje ali pretirano uživanje hrane še veliko
drugih socialnih ali psiholoških razsežnosti, kar bomo pogledali kasneje.
V razvitih delih sveta je problem s preskrbo hrane v večji meri že preteklost.
Pravzaprav je marsikje hrane več kot dovolj, in prav tam se postavlja kot ideal
vitkost. Le-ta postaja pojem, ki se povezuje z zdravjem, privlačnostjo, pa tudi
samo-discipliniranostjo, samozavestnostjo in uspešnostjo. Nasprotje temu je
debelost, ki se ji pogosto pripisuje osebnostne lastnosti, kot lenoba,
dolgočasnost, neprivlačnost, celo nespodobnost. Vitkost je oboževana in
takorekoč vrednota, debelost pa se ne odobrava in povezuje z nizkim
(samo)spoštovanjem. V zadnjih tridesetih letih je ideal predvsem ženskega
telesa vse bolj vitek (v tem času se je tudi povečalo število primerov
anoreksije). Ljudje z normalno težo se trudijo hujšati, da bi čimbolj ustrezali
vitkosti manekenk in zvezdnic, propagiranih v medijih. V revijah, predvsem tim.
ženskih, je po eni strani polno vedno “novih in preizkušenih” diet za
pridobitev vitkosti, po drugi strani pa je v istih revijah več slastnih
receptov za pripravo prazničnih pojedin in slastnih kolačev (ki naj bi jih
ženske pripravljale za druge). Tako se hrana povezuje tudi z užitkom (reklame
za čokolade, sladoled...), ki pa je drugačen za moške in ženske. Ženskam se že
od malega daje ambivalentna sporočila o hranjenju - hrano se jim ponuja, še
bolj pa se poudarja, da ne smejo jesti preveč, saj jih “debelih” ne bo nihče
maral. S tem se jih uči, da bodo ocenjevane predvsem po videzu, posebej
vitkosti. Pogosto ženske prevzamejo to razmišljanje, da bi bile lepše in
boljše, če bi le bile suhe, čeprav npr. same ne presodijo vrednosti knjig le po
videzu njihove naslovnice.
Verjetno skoraj vsi poznamo hrano kot obliko zadovoljstva, in to takega, ki je
tako rekoč vedno na voljo, nič ne zahteva v zameno, je "instant" potešitev take
ali drugačne lakote.
Iz tega, da lahko postane hrana nadomestek za ljubezen, je celo nastal naslov
ene od knjig o motnjah hranjenja ("Ko hrana pomeni ljubezen" - v angleščini).
Preko reklamnih sporočil se hrana prikazuje kot užitek. Reklamni obrazi so ob
uživanju hrane zadovoljni, nasmejani, predvsem pa uživajo v vrsti hrane, ki jo
propagirajo. V teh sporočilih praviloma nastopijo (kadar gre za odrasle) vitke
ženske ali debeli moški. Kot da je debel moški, ki oglašuje pašteto prikupen,
debele ženske, ki bi rade jedle sladoled, pa ne sodijo na reklamni pano...
Mediji in reklame tudi sicer vzdržujejo "norost" okoli hrane - skoraj na vsak
oglas o sladkarijah, hitri ali drugi kalorični hrani pride reklama, povezana s
hujšanjem, v revijah se izmenjujejo vitka telesa (ki nastopajo v večini reklam
za modo, kozmetiko, šport, pa tudi druge izdelke) in slastni recepti. V
lekarnah poleg propagiranja sredstev proti prehladu, utrujenosti opazimo tudi
smejoče koščene ženske z reklam, ki obljubljajo, da se s tem in tem praškom,
tableti ali čaji z lahkoto shujša. V knjigarnah lahko občudujemo zapeljive
kuharske knjige z energetsko bogatimi jedili, pa tudi knjige o hujšanju. V
trgovinah lahko izbiramo med "navadno" in "dietno" izvedbo večine pijač,
sladkarij, celo mlečnih izdelkov, ki imajo le še 1/10 prvotne maščobe. Ko te
manjkalorične izdelke kupujemo, skušamo "ubiti dve muhi na en mah" - hujšati in
še uživati v istih količinah hrane. Če ne bi bil pomemben tudi okus, bi morda
še šlo. Ob vsej tej ambivalentnosti okoli hrane ni prav nič čudnega, da mnogi
izgubljajo občutek za lakoto in sitost, za vitkost in debelost.
Poglejmo še malo družine - tudi njihovo življenje je precej povezano s hrano -
nakupovanje, pripravljanje, praznovanje s hrano, izražanje ljubezni in
"crkljanje", pomivanje... Prav zato ima vedenje okoli hrane veliko moč v
družini. Izražanje s pomočjo hrane je lahko za nekoga pomembna "umetnost
preživetja" predvsem tam, kjer vlada prepoved izražanja tim. ”negativnih”
čustev, kot so jeza, bes, zavračanje nečesa. Za najstnico, ki je vedno ustregla
pričakovanjem staršev, ni pa smela izraziti jeze, nezadovoljstva, upora, je
zavračanje hrane krasna priložnost, da izrazi svoj upor potihem - preko hrane.
Seveda je povsem drugo vprašanje, ali jo bodo dotični razumeli. A velika
verjetnost obstaja, da jo bodo vsaj opazili ...
3. PRIDNE PUNCE NE JEDO DESERTOV
ali HRANA IN ŽENSKE To poglavje je večinoma povzeto iz knjige
"Konflikti žensk okoli hrane in spolnosti" (Meadow, Weiss, 1992). Že naslov
napoveduje zanimivo povezavo in avtorici jo že na začetku razložita: Današnja
dilema žensk jesti ali ne jesti je podobna dilemi žensk izpred 30 let (pred
seksualno revolucijo), ko so si postavljale vprašanje "bi - ne bi" v zvezi s
spolnostjo. Simptomi so se spremenili, a za njimi skrita dilema ostaja enaka.
Občutki povezani s spolnostjo nekoč so podobni tistim, ki se danes pogosto
tičejo hrane - sram, strah, občutek krivde. "Pridne punce" ne upajo ustreči
svojim potrebam in željam, zato da ne bi izpadle lene, brez samokontrole,
neresne. Ženske tako skušajo zanikati svoje osnovne potrebe (tako po hrani
danes kot po spolnosti nekaj desetletij nazaj) z namenom, da bi ustregle
družbenim normam, ki vsiljujejo vitkost - pa tudi, da bi bile ljubljene, ker se
tem normam podrejajo.
A povrnimo se k odnosu žensk do hrane: Menim, da je obdobje zadnjih desetletij
eno najbolj strogih v zgodovini, glede pravil in zapovedi, kakšno naj bi
izgledalo žensko telo. Vitkost brez maščobnih oblin je obsedenost, ki se
propagira na vsakem koraku in od te norije živi cela veja dietne in shujševalne
industrije. In četudi marketing zamolči, kakšna je pot do vitkosti, je ta
večinoma začinjena z odrekanjem, telovadbo, nevarnimi metodami in preparati za
hujšanje (od odvajalnih čajev, tablet za zmanjševanje teka, do bolečega
kozmetičnega odstranjevanja maščob s pomočjo kirurgije). Jasno je le sporočilo
te industrije: Vitkost je prva stvar!
Četudi so ženske (v splošnem) danes bolj asertivne (poznajo svoje pravice in se
postavijo zanje) kot pred desetletji, se še vedno trudijo ugajati družbenim
standardom o tem, kaj je sprejemljivo, lepo in s tem tudi ljubljeno.
Ljudje že vseskozi skrbijo za svoj videz, a to kar ženske danes počno za vitko
telo, že meji na množično obsedenost. Česa vsega se lotijo s ciljem (p)ostati
vitka: ne dovolijo si jesti, ko so lačne, štejejo kalorije vsakemu grižljaju,
prepovedo si uživati v priboljških, jedo le sadje ali zelenjavo nekaj dni, belo
moko in sladkor črtajo iz seznama dovoljenih živil, izpuščajo zajtrk, namesto
kruha jedo le še kartonu podobne tanke "hrustljave kruhke" brez okusa... Potem
so tu še take, ki si zares privoščijo jesti le za vikend ali zvečer, ali pa
telovadijo ves svoj prosti čas, porabijo več kot pol svojih dohodkov za
raznovrstne metode hujšanja... Po podatkih Meadowe in Weisove (1992) je v
Ameriki na dieti vsaka tretja ženska in to vsaj 1 x mesečno, okrog 60 % pa jih
hujša 1 x letno, navadno spomladi. Na stotine milijonov $ letno porabijo za
hujšanje - za tablete in napitke, hrano z malo kalorijami, knjige in revije o
hujšanju, obiskovanje centrov za hujšanje in nakup videokaset, ki spodbujajo
hujšanje. (Menim, da pri nas poraba denarja za hujšanje na posameznico ne
zaostaja kaj dosti!) Ženske danes je strah, da bi postale debele, če bi se
zanesle na občutek lakote in sitosti, debelost pa bi lahko ogrozila njihove
možnosti za kariero, ljubezen, uspeh. Kajti vitkost se danes postavlja skoraj
kot sinonim za (večno) srečo.
A tako kot ženskam hrana predstavlja nočno moro in mučno odpovedovanje, je tudi
užitek: ženske neredko sanjarijo o hrani, nekaterim je prva misel v dnevu
namenjena hrani, druge skrivaj kupijo in si privoščijo sladkarije, tretje se že
med delom veselijo polnega hladilnika, ki jih čaka doma... O hrani sanjarijo, a
le redko tem sanjam ustrežejo - hrano si zares privoščijo le, kadar bi rade
pomirile svojo razburjenost ali jezo, oziroma kadar rabijo tolažbo za svojo
žalost.
Danes skoraj ni ženske, ki je ne bi bilo vsaj kdaj pa kdaj strah hrane, ki se
ne bi borila s svojo slo po hrani. Ekstrem so ženske z anoreksijo, ki bolj kot
so lačne, bolj želijo zanikati to potrebo. A tudi vedenje "normalnih" žensk je
polno podobnih bitk s hrano. Koliko žensk lahko brez kančka slabe vesti
pospravi porcijo sladoleda s smetano? Koliko je takih, ki bi uživale v
slavnostni večerji, ne da bi pri tem vsaj majčkeno štele kalorije ali
razmišljale o pridelanih maščobnih blazinicah? Koliko bi jih prešteli, ki jim
ni mar, da so (ali da bi bile) debele? Mislim, da bore malo... Tudi ženske, ki
svojo težo lahko uvrstijo v razpon "normalne telesne teže", pogosto govorijo o
sebi kot debelih, še posebej, če si privoščijo obilnejši obrok ali desert.
Večino žensk je sram, če se zredijo za kilogram ali dva in sledijo "ukrepi za
povrnitev samokontrole", kot je npr. črtanje določene vrste hrane z jedilnika.
4. KAJ POMENIJO MOTNJE HRANJENJA "Motnje
hranjenja" predstavljajo problem ljudi, ki izgubijo nadzor nad svojim uživanjem
hrane (večkrat dnevno, "le" nekajkrat v tednu ali še redkeje). To lahko izgleda
kot pretirano hranjenje, občasno bruhanje ali jemanje odvajal ali pa kot
pretirano zavračanje hrane (stradanje). Kakor se sicer razlikujejo posamezne
oblike motenj hranjenja, jim je skupno trpljenje, ki se skriva za njimi.
(Zaviršek, 1994).
Po eni strani izraz motnje hranjenja pomeni diagnostični pojem (s kriteriji za
njihovo določanje) iz psihiatrije, po drugi strani pa je splošen izraz za resne
probleme, povezane z odnosom do hrane in uživanja le-te (iz angleškega izraza
"eating disorders").
Na zunaj izgleda, kot da gre samo za problem okoli hrane, vendar pa so motnje
hranjenja v svojem bistvu izraz temeljnega nezadovoljstva z življenjem, strahu
in praznine - ki se je ne da izraziti drugače kot preko hrane.
Ljudje, ki imajo resne težave s hrano, so pretirano osredotočeni na svoje telo
(predvsem težo in videz, ter koliko to dvoje ustreza družbenim idealom) in
hrano. Ogromno časa porabijo za razmišljanje in ocenjevanje, kako izgledajo,
kaj in koliko bodo pojedli, pri čemer jih ne skrbi le zdravje. Mnogi verjamejo,
da bodo srečni le, ko bodo dovolj vitki. Njihovo gledanje na svet in življenje
je precej črno-belo, v smislu, da jim en piškot čez mero pokvari cel dan,
dostikrat tudi sproži neobvladljivo basanje s hrano. Kar rahlo grozljiv je
njihov boj med "bi - ne bi" oz. tem, da po eni strani zelo hrepenijo po hrani,
po drugi strani pa nočejo imeti nič z njo, želijo se ji odreči in zdi se jim,
da bi bilo vse krasno, če ne bi bilo treba jesti.
Seveda pa vsaka "težava s hrano" (npr. preobilna večerja, tolaženje s tortico,
ko nam je hudo, shujševalne diete, jemanje odvajal ali post kdaj pa kdaj) še ne
pomeni motnje hranjenja. Kar motnje hranjenja loči od "običajnih težav ali
nezdravega odnosa do hrane" je resno načeto zdravje (zaradi odnosa do hrane) in
občutek ujetosti v "začaran krog" okoli hrane.
Resnost oz. težavnost in frekventnost težav v zvezi s hrano močno variirata. Če
bi jih predstavili kot kontinuum z dvema skrajnima točkama, bi lahko rekli, da
so na enem koncu ljudje, ki občasno pojedo toliko, da občutijo fizično
nelagodje, npr. ob raznih praznikih, rojstnih dnevih... Drugi kdaj pa kdaj jedo
zaradi razočaranja, jeze, dolgočasja. Pogoste so ženske, ki se občasno
podvržejo dieti, po njenem zaključku pa slej ko prej “podležejo skušnjavi” po
“prepovedani, redilni” hrani in pospravijo škatlo piškotov... Nekatere skušajo
preprečiti posledice tega (da bi se zredile) tako, da vzamejo odvajala, hrano
izbruhajo ali poskušajo “pokuriti odvečne kalorije” z več športa. Niso izjemna
redkost take, ki v času večjega stresa ne morejo jesti. Za vse te hrana ne
predstavlja težjega problema, dokler jim tak način uporabe (oz. zlorabe) hrane
ne postane pogost način obvladovanja življenja. Dokler to ne postane nekaj, kar
teži posameznico ali resno ogroža njeno zdravje, ne bi mogli temu zares reči
“motnja hranjenja”.
Če pogledamo drugo skrajnost težav s hrano - to predstavljajo ljudje, ki umrejo
zaradi skrajnega zavračanja hrane, ali (kot nasprotje temu) taki, ki jim je
osrednja stvar večine dni použiti velike količine hrane (kar lahko spremlja
bruhanje ali jemanje odvajal), pa ženske, ki zaradi svoje zasvojenosti s hrano
ne zmorejo več opravljati svojega dela.
Večina ljudi z motnjami hranjenja je nekje vmes med obema ekstremoma, vendar
kot sem že poudarila: tisto kar nekako ločuje običajne težave s hrano in motnje
hranjenja, je ogroženost zdravja in pogosto tudi osebno nezadovoljstvo s svojim
načinom hranjenja.
V zadnjih desetletjih, ko se je pojav motenj hranjenja razširil, je ideal
ženske vse bolj vitko telo - pop in filmske zvezdnice so v večini vse bolj suhe
in mnoge ponujajo svoje diete, ki naj bi jim pomagale ohranjati njihovo lepoto,
še bolj pa (pre)nizko telesno težo. In ženske, ki se jih že od malega uči, da
morajo paziti na svoj videz, kljub svoji normalni teži težijo k medijskim
idealom.
Kot omenja Darja Zaviršek, motnje hranjenja lahko dolgo ostanejo nevidna
odvisnost - prizadete ohranijo “normalno” težo, njihovo življenje pa postaja
vse bolj bitka za nadzor nad hrano (kot sovražnikom), kar spremljajo razne
oblike samokaznovanja, če jim to ne uspe. Obvladovanje hrane jim daje vedno več
občutka kdo sploh so, zmanjkuje pa jim energije za druge dejavnosti.
Motnje hranjenja lahko označimo tudi kot zasvojenost oz. odvisnost od hrane.
Zaradi tega imajo nekaj skupnih značilnosti z drugimi oblikami zasvojenosti:
• zasvojeni se počuti ujetega v začaran krog skupaj s stvarjo ali dejavnostjo,
s katero je zasvojen. Čuti, da mora nekaj početi ali jemati, četudi se zaveda,
da mu to škoduje; neštetokrat si obljubi, da bo jutri boljše. A poti iz
zasvojenosti ne zmore najti sam.
• kot vse zasvojenosti pomenijo motnje hranjenja odgovor na osebno trpljenje,
občutek pomanjkanja smisla, lahko so ritual prehoda (npr. iz otroštva v
odraslost), kadar človek ne zmore prehoda preživeti bolj konstruktivno ali pa
posledica neke nepredelane travme.
• Zasvojeni dolgo misli, da se lahko sam reši svoje odvisnosti, če bo le zares
želel in se discipliniral. Z voljo skušajo mesece ali celo leta premagati
odvisnost, a šele ob nekem zunanjem dogodku (izguba službe, neuspeh pri
študiju) uvidijo, da se le vrtijo v krogu.
• Prizadeta oseba zato povečini za reševanje svoje odvisnosti rabi pomoč "od
zunaj".
Poleg sličnosti z drugimi oblikami zasvojenosti pa imajo motnje hranjenja vsaj
eno posebnost s tega vidika - rešitev ni v tem, da se prizadeti odrečejo hrani,
od katere so odvisni, ampak da najdejo način, kako živeti tako, da hrana ne bo
glavna skrb ali veselje v njihovem življenju.
Glede na povedano lahko motnje hranjenja vidimo kot:
* MEHANIZEM IZOGIBANJA - oseba večino svoje energije porabi za dejavnosti okoli
hrane, tako ji zmanjaka časa za soočanje s problemi življenja
* NAČIN OBVLADOVANJA ŽIVLJENJA - ki sicer izgleda neobvladljivo zaradi kupa
težav ali ker prizadeta doživlja, da njeno življenje obvladujejo drugi.
* NAČIN IZRAŽANJA SAMOSTOJNOSTI IN KONTROLE - kadar oseba nima občutka potrebne
kontrole nad življenjem, ga lahko dobi iz kontroliranja prehrane
Poleg tega pa so motnje hranjenja lahko tudi
* REAKCIJA NA PRETEKLO TRAVMO - ki ni razrešena (EDA, 1992).
5. KJE SO "VZROKI" ? Za vsako prizadeto je
splet osebnih vzrokov njene motnje drugačen (je v povezavi z njenimi čustvi,
konkretnimi dogodki v njenem življenju, njeno preteklostjo), hkrati pa so
motnje hranjenja tudi odgovor na družbene norme: služijo kot oblika nadzora nad
čustvi in občutki, pomenijo poskus ustrezati idealu zaželjenega telesa,
hranjenje je lahko tisto področje, ki daje občutek nadzora in prostora zase v
družini.
En iz spleta vzrokov za motnje hranjenja je vsiljevanje ideala vitkosti, ki je
ravno kontrast vse večji razpoložljivosti hrane v razvitem svetu. Prav tam,
kjer je hrane v izobilju, velja, da je ideal vitka postava. Vitkost skozi
medijske podobe postaja pojem, povezan ne le z zdravjem in privlačnostjo, ampak
tudi s samo-disciplino, uspešnostjo, samozavestjo. Torej vitkost ni več stvar
telesa, ampak naj bi nakazovala še druge osebnostne lastnosti (npr. vztrajnost,
pridnost, obvladovanje). Kot nasprotje se debelosti pripenja pojme kot
pomanjkanje obvladovanja, lenoba, dolgočasje, nespodobnost, odvratnost (tako se
opisuje osebe, ki pač nosijo naokoli nekaj kilogramov nad "idealno" težo).
Vitkost se postavlja kot vrednota v družbi, debelost pa kot nezaželena.
Poglejmo za začetek nekaj osnovnih modelov razlag, kako pride do motnje
hranjenja.
Po psihološkem modelu razlage so motnje hranjenja posledica specifičnih
družinskih odnosov ter odgovor otroka na njegovo krizo v družini. Ljudje z
motnjami hranjenja v otroštvu niso dobili ustreznega odziva staršev na njihove
potrebe; že pri hrani niso imeli možnosti razviti lastnih občutkov lakote in
sitosti, ker so jih hranili občutno preveč ali premalo. Pogosto gre za
nuklearne, zaprte, k storilnosti usmerjene družine, kjer so tudi starši precej
zaposleni s svojo težo. (Zaviršek, 1994)
Psihoanalitični model izhaja iz predpostavke, da motnje hranjenja izhajajo iz
travme v oralni fazi razvoja posameznika, ko je človek - dojenček še takorekoč
spojen z materjo. Če materi ne uspe vzpostaviti bližine z otrokom, naj bi se v
njem naselili eksistencialni občutki pomanjkanja. Tako naj bi osebe z motnjami
hranjenja skušale preko hrane dobiti tisto, česar niso dobile kot dojenčki -
hrano in s tem povezano toplino in bližino.
Kritiki tega modela pravijo, da sicer zgodnji odnosi lahko pripomorejo k temu,
da posameznik razvije motnje hranjenja, vendar pa pri pretiranem poudarjanju
usodne pomembnosti tega obdobja pozabljamo na kasnejše izkušnje, ki prav tako
pripomorejo k pojavu motenj hranjenja - kasnejše travme, vlogo očeta in
siceršnje dinamike družine, specifičnih lastnosti posameznikove osebnosti,
vpliv družbe in njenih vrednot...
Podobna zgornji je družinsko-dinamična interpretacija, ki vidi korenine motenj
hranjenja v simbiotičnem odnosu med materjo in hčerjo. Hči skuša pretirano
povezanost pretrgati z odklanjanjem hrane (kar simbolno pomeni tudi zavrnitev
materine skrbi). Ob tem se obsoja matere kot pretirano skrbne, dominantne,
spregledana pa je vloga očeta, ki jo ima le-ta pri odraščanju hčere. Prav
tovrstne teorije so spregledale tako vlogo družinske dinamike in spolne
zlorabe, ki so jih ženske z motnjami hranjenja doživljale v družinah. Po
navedbah nekaterih študij je 30 - 40% žensk s psihiatrično diagnozo motnje
hranjenja doživelo v otroštvu spolno zlorabo (Zaviršek, 1994).
Feministični model razlage pokaže na razmerja med spoloma, pa tudi na
stereotipe, povezane z ženskami in moškimi. Poudarja pomen tega, kar je v
družbi določeno kot normalno, sprejemljivo, lepo in kakšni so dovoljeni odkloni
od teh norm. Kot primer navaja "žensko in moško vlogo", pri čemer naj bi bili
moški aktivni navzven, kar se kaže tudi pri izbiri odvisnosti pri moških (npr.
alkoholizem), ženskam pa se pripiše pasivnost, prilagodljivost, tiho delovanje
- in res med odvisnostmi žensk najdemo manj opazne, kot npr. od tablet,
hrane... Poleg tega pokaže pomen socializacije, ki je drugačna za moški in
ženski spol.
Vsak od teh modelov je pomemben v tem, da opozori na posamezen dejavnik, ki
lahko vpliva na to, da ima posameznica/ik motnje hranjenja, obenem pa ima vsak
tudi svoje pomanjkljivosti. Potrebno je poudariti, da nikoli ne obstaja en sam
vzrok za motnjo hranjenja, ampak gre vedno za nek splet dejavnikov. Ti
dejavniki so tako v povezavi s čustvi, dogodki, preteklostjo prizadete osebe
kot tudi z dogajanji v družini in širši družbi.
6. MOTNJE HRANJENJA KOT PROBLEM ŽENSK? Statistične
ocene razširjenosti pojava (EDA, 1992) in podatki o obravnavi motenj hranjenja
kažejo, da imajo ženske precej večkrat težave s hrano kot moški (5 - 10 krat
bolj pogoste so motnje hranjenja pri ženskah kot pri moških). Poglejmo malo
podrobneje, kaj vse so tisti dejavniki, ki vplivajo na to.
Kot sem že omenila, motnje hranjenja le na zunaj izgledajo zgolj težave okrog
hrane, nujno pa so povezane tudi z vprašanjem neposrednega zadovoljevanja
lastnih potreb. Prav ženske so tiste, ki se jih kot deklice in kasneje v
procesu socializacije ne spodbuja kaj prida, da bi glasno in jasno izrazile
svoje potrebe. Bolj se poudarja njihova odgovornost za zadovoljstvo drugih - da
bodo starši ponosni na njen uspeh v šoli in njeno postavo, da bo partner
zadovoljen z njihovo kuho; ko so utrujene, jim je hrana najbliže za zapolnitev
praznine ob neravnovesju med dajanjem in sprejemanjem. Prav v zvezi s tem se
lahko vprašamo: Ali je naveličani materi dovoljeno iskati nekaj novega, kar ji
bo povrnilo veselje do življenja? Lahko mladostnica izrazi svojo jezo? Lahko
deklica spregovori o zlorabi? Sme gospodinja zahtevati, da si delo v družini
razdelijo vsaj ob vikendih? Včasih imamo ženske občutek, da ne smemo poskrbeti
zase, izraziti nezadovoljstvo z življenjem, jezo na druge in slabo voljo.
Takrat se slej ko prej pojavi stiska in če nimamo izkušenj kako poskrbeti zase,
je najbližja uteha v stiski hrana. Piškot nam da nek užitek, čokolada pomiri,
ukvarjanje z dietami zapolni čas, dodaten kos kruha zaduši jezo, torta morda
prežene žalost ali občutek praznine...
Poglejmo še malo, zakaj imajo prav ženske pretežno težave v odnosu do hrane: Na
sploh smo naučeni (še bolj pa ženske), da nismo sami najboljši “razsodniki”
lastne vrednosti, ampak da nam morajo drugi določiti, koliko veljamo. Če to
sprejmemo in naš občutek lastne vrednosti izhaja le iz tega, kaj drugi menijo o
nas, smo prisiljeni delati stvari, ki nas ne osrečujejo, a nas drugi zaradi
njih hvalijo. Ženske se uči tudi, da moramo biti občutljive za druge in biti v
podporo. Ko teh zahtev ne zmorejo več izpolnjevati, jim je še najbližja uteha
hrana, ki izgleda kot edina zadovoljitev njihovih potreb.
Poleg tega jim je hrana “blizu”; zaradi pogoste vloge “skrbnic” se veliko
njihovega dela suče okrog hrane (načrtovanje, nakupi, kuhanje, pomivanje,
izkazovanje skrbi za druge preko pripravljanja sladic). Zaradi nenehnih
opozoril pred posledicami, če si bodo hrano zares privoščile, pa se pogosto
gibljejo med dietami, zaskrbljenostjo kaj lahko pojedo in obdobji neobvladanega
basanja, ko jim je dovolj prikrajševanja pri hrani.
V časopisih in drugih medijih se ženskam daje ambivalentna (nasprotujoča si)
sporočila okoli hrane. V reklamah je polno namigov, naj preizkusijo vedno nove
diete, se znebijo celulita, skrbijo za to, da bodo lahko zlezle v bikinke... Na
drugi strani pa je ženskam namenjeno kup receptov za pripravo prazničnih kosil,
tort in drugih kaloričnih jedi. No, predpostavlja se, da bodo ženske kuhale za
druge, one pa se bodo odpovedovale oz. brzdale željo po sladkem.
Jocelyn Chaplin izmenično hujšanje in basanje povezuje z izrazito delitvijo
življenja na dva pola, kjer je možen le popoln nadzor ali kaos. Oseba se enkrat
totalno nadzoruje z dietami, športom, »zdravo prehrano«, drugič pa prepusti
totalnemu kaosu, ko praznino zaradi neizpolnjenih potreb in odrekanja najlaže
zapolni z basanjem s hrano.
V moderni družbi se ženske pogosto soočajo s konfliktom med tradicionalnimi
vrednotami in željo poklicno uspeti. Vrednote, kot biti dobra mati, poročiti
se, skrbeti za gospodinjstvo, jim pogosto predstavljajo nujnost, da jih drugi
ne bodo označili kot "čudne". Enako močno si lahko želijo posvetiti karieri.
Ali pa so v stiski, ko skušajo uspešno igrati vse svoje vloge: kot matere,
skrbnice, zaposlene, privlačne. V obeh primerih je hrana lahko oblika bega.
Tudi predmenstrualna napetost, fizično nelagodje in hormonalne spremembe
povezane z menstruacijo, lahko sprožijo želje po več hrane, kar spet lahko da
posameznici občutek, da ne more obvladovati uživanja hrane. A samo to slednje
ne sproži motenj hranjenja. 7.
RAZŠIRJENOST
Angleša organizacija Eating Disorders Association navaja, da je danes približno
2% mladih žensk (in približno desetkrat manj moških) znanih, da trpijo za
anoreksijo ali bulimijo kot obliki motnje hranjenja, veliko več pa jih trpi za
kompulzivnim prenajdedanjem ali drugimi, manj tipičnimi oblikami zasvojenosti s
hrano. Te podatke bi lahko vzeli za okvirne ocene tudi pri nas – vsaj do tedaj,
ko bo pri nas opravljena kakšna študija o razširjenosti motenj hranjenja.
Anoreksija in bulimija kot obliki motnje hranjenja nista razširjeni v večjem
delu Azije in Afrike, postajata pa problem v nekaterih bogatih Zalivskih
državah. To je lažje razumljivo, če pogledamo, kje je v splošnem hrane dovolj.
Prav zahodni svet je tisti, kjer je idealno telo vitko, kljub izobilju hrane.
Čeprav ti vplivi idealov - skupaj s pomočjo "manj razvitim" - potujejo na
vzhod, pa v Aziji in Afriki le še ni toliko pomembnosti uperjene na vitkost.
Poleg tega se ponekod še borijo z lakoto, tako da v teh primerih koščenost
govori o lakoti. Seveda pa se ponekod v teh delih sveta že pojavljajo motnje
hranjenja v vsej svoji resnosti.
Motnje hranjenja v večini kultur niso več vezane na pripadnost družbenemu
sloju, ker je hrana že dosegljiva tudi revnejšim - tako se motnje hranjenja
pojavljajo v vseh slojih. 8. VRSTE
Termin motnje hranjenja pokriva širok spekter motenj v vedenju okrog hrane, ki
pa se da zožiti na tri “osnovne” vrste:
• Anoreksija (anorexia nevrosa) - označuje pretirano zavračanje hrane
• Bulimija (bulimia nevrosa) - basanje s hrano, ki mu sledi bruhanje ali
jemanje odvajal
• Pretirano oz. kompulzivno prenajedanje (compulsive overeating)
Taka klasifikacija se uporablja v psihiatrični diagnostiki, vendar pa se
pogosto te vrste med sabo prepletajo; v konkretnih primerih je možno opaziti
vedenje iz dveh ali vseh treh vrst, alli pa gre za kakšno manj tipično obliko
preokupiranosti s hrano.
Čeprav vedenje okrog hrane pri posameznih oblikah izgleda zelo različno,
nekateri strokovnjaki menijo, da ne gre za povsem ločene motnje, ampak so to le
“variacije ene same” (E.D.A., 1992). Res je, da imajo nekatere bulimične ženske
za sabo že obdobje anoreksije, da imajo ženske z anoreksijo tudi simptome
bulimije (po čemer nekateri sklepajo, da so kljub različnosti motnje hranjenja
“navidezna rešitev” istega življenjskega problema kako živeti sam s sabo in z
drugimi, vendar pa je vedenje pri posameznih vrstah motnje hranjenja različno
in npr. pri bulimiji gre tako za sprejemanje kot tudi zavračanje hrane, kar ima
drugačen pomen kot le zavračanje hrane pri anoreksiji.
8.1 Anoreksija Sam termin pomeni “izguba
apetita”, čeprav imajo prizadete prav normalni tek po hrani, le drastično
kontrolirajo svoje uživanje hrane. Imenujejo jo še “zasvojenost s
stradanjenjem”. Po ocenah iz Anglije “zboli” zanjo pribl. ena 15-letna deklica
na vsakih 150 (Royal College of Psychiatrists). Lahko se pojavi že v otroštvu
(primeri tudi 6-letnih), ali kasneje v življenju; najpogosteje pa se začne v
obdobju pubertete. Natančne ocene o pogostosti niso mogoče, ker mnogi primeri
niso prepoznani in obravnavani.
Anoreksija je najekstremnejša in najbolj življenje ogrožujoča med motnjami
hranjenja (po ocenah skoraj 20% prizadetih umre, so pa tudi dolgoročne
posledice lahko težke: osteoporoza, gangrena, sterilnost, depresije). Nekateri
psihiatri iz kliničnih opazovanj sklepajo, da se zaradi fizičnih procesov ob
stradanju ljudje z anoreksijo vedejo drugače kot bi se sicer, če bi jedli
“normalno”, kar bi bilo potrebno upoštevati pri obravnavi.
Pogosto se začne s "čisto navadnim" hujšanjem. Ženska oz. deklica meni, da bo
bolj vitka srečnejša, lepša in bolj samozavestna. Za dieto se lahko odloči iz
navidezno nepomembnih razlogov, kot je prihajajoče poletje, premajhno krilo od
prejšnje sezone, opazke ljudi (kot npr. sorodniki radi pripomnijo, da je iz
vitke punčke zrasla prava "bunka", kar naj bi pomenilo, da ima preveč
kilogramov), odstopanje od predpisane teže za njeno velikost po raznih tabelah.
Vendar se v tej fazi še ne more govoriti o anoreksiji. V to se običajno
hujšanje sprevrne takrat, ko ženska ne neha hujšat, tudi ko doseže svoj cilj v
kilogramih. Ob tem odklanjanje hrane lahko dobi psihološki pomen - postane
simbolno izražanje čustvenih potreb. Anorektično dekle npr. ne bo pokazalo, da
se slabo počuti, ampak bo stradalo, da bi ji bilo bolje. Tudi ne bo jedla, ko
je lačna, ampak bo raje skrivoma gledala kuharske knjige s slikami slastne
hrane. To stradanje je lahko dolgo skrito oz. zanikano s strani bližnjih in
zasvojenost prinaša telesu vse več ugodja, postane normalno stanje, na katerega
se telo privadi, kar človeku otežuje prekiniti odvisnost.
Okolica v začetku odobrava hujšanje in s tem kaže naklonjenost trudu osebi, ki
hujša. Morda je to celo ena redkih priložnosti, ko ljudje okoli anorektične
osebe pokažejo, da jo opazijo. Nič čudnega torej, da se osebi zazdi, da bo še
boljša, če bo še naprej hujšala. Njeni občutki lastne vrednosti postanejo prav
odvisni od hujšanja, ki ji daje zadovoljstvo, občutek uspeha in celo energijo
za nadaljne odrekanje hrani.
Hujšanje se nadaljuje tudi potem, ko ljudje okoli te osebe opazijo, da "nekaj
ni v redu", tudi potem, ko se že zbojijo za zdravje ali celo življenje
anorektične osebe. Hujšanje se stopnjuje do te meje, da oseba je vse manj, pa
še hrano si razdeli na dovoljeno (sadje, zelenjava, dietna hrana) in
prepovedano (kruh in druga škrobna živila, maščobe v kakršnikoli obliki, počasi
tudi beljakovine, vse sladke stvari). Da bi laže premagovala lakoto, ki se
oglaša, poveča fizično aktivnost - za krepitev volje, zaposlitev telesa in
duha, tudi za hujšanje, včasih za kaznovanje, ker je jedla. Od številke na
tehtnici, ki kaže, ali je dovolj stradala in telovadila, je odvisno
razpoloženje ob začetku dneva. Anorektična pride v svojem stradanju do točke,
ko ne more več sama nazaj v "normalno" hranjenje. Celo organizem se počasi
adaptira in prilagodi na to pomanjkanje energije - dela upočasnjeno in z
rezervami.
Kljub njeni naravnanosti do uživanja hrane pa ima prizadeta običajno velik
interes v hrani - a predvsem v pripravi za druge, ko kuha in potem sili ljudi
okoli sebe, da pojedo, kar je skuhala. Njena sla po hrani se kaže na še en,
ponavadi skrit način - v občudovanju slastnih jedi v izložbah, slaščičarnah, pa
tudi receptov in slik o hrani.
Anorektična oseba počasi zreducira spanje, počitek, stike z drugimi ljudmi, ker
ji hrana postane tako pomembna. Odrekanje ji daje občutke moči in trdnosti, a
vseeno trpi za osamljenostjo, občutki, da se bo vsak čas zrušila, da nikoli ne
zmore jesti "dovolj malo".
Zanimive so interpretacije, kaj pomeni zavračanje hrane pri anoreksiji:
# simbolen upor proti patriarhalni družinski ureditvi in obstoječi razporeditvi
moči v njej
# otrokov odgovor na krizo v družini
# oblika zavarovanja in zanikanja same sebe in svojih potreb
# ”tihi poskus” biti slišana, opažena, ko je v družini prepovedano izražanje
tako imenovanih. “negativnih čustev”. Oseba z anoreksijo zaradi svojega
hujšanja zares postaja vse bolj opazna, vprašanje pa je, koliko jo razumejo.
Izjave prizadetih o njihovem otroštvu kažejo, da so bile pridne, da so se
trudile ustreči pričakovanjem drugih - navzven so delovale srečne, vzorne, tudi
če to ni ustrezalo njihovim dejanskim občutjem. Pogosto že od malega dalje ne
čutijo , da bi jih drugi imeli radi kot osebo, pač pa jih morebiti cenijo le
zaradi njihovih dosežkov in torej zares ne skrbijo zanje.
Anoreksijo lahko vidimo tudi kot kompromis med enako močnimi potrebami za
odvisnostjo kot tudi neodvisnostjo. Mnoga dekleta z anoreksijo prihajajo iz
zaprtih družin, ki spodbujajo otroke k trdni povezanosti znotraj družine. Dekle
si želi zapustiti družino in zaživeti zunaj nje, a dvomi, da je tega sposobna,
tako da si še vedno želi pozornosti iz družine. Kot rešitev nezavedno izbere
anoreksijo, kjer s strogim obvladovanjem svojega telesa sporoča, da sama odloča
o svojem življenju, istočasno pa s tem ko zboli, vidno kaže, kako rabi skrb
drugih. 8.2 Bulimija Ima
tudi bolj neprijazno ime - “volčja lakota”. Morda bi za skritega opazovalca
prizadeta izgledala "lačna kot volk", ker zares poje velike količine hrane v
kratkem času, a zelo redko zaradi resnične fizične lakote. Da bi se “ubranila
posledicam” skrivnega basanja, se zaužite hrane “znebi” z bruhanjem, jemanjem
večjih doz odvajal, stradanjem ali/in povečano fizično aktivnostjo. Bulimija je
za prizadeto lahko nekaj, kar takorekoč kontrolira njeno življenje, ko večji
del svojega časa porabi za razmišljanje o hrani, nakupovanje, kuhanje, basanje
in na koncu, kako se pojedenega znebiti. Vse to dogajanje okoli hrane pa
spremljajo intenzivna čustva sramu, krivde in sovraštva do same sebe.
Tim. “basanje” pomeni pojesti velike količine hrane, predvsem visoko kalorične,
ki se je prizadeta običajno (ko je “normalno”) izogiba, npr. sladkarije, mastna
hrana, kruh... Prizadeta je lahko v času basanja tako “ven iz kontrole”, da je
tudi surovo hrano (tako, ki sicer rabi kuhanje), zamrznjeno ali ostanke iz
smeti. Vse to počne naskrivaj. Ko pa uživa hrano skupaj z drugimi, nikakor ne
izstopa iz povprečja.
Poleg konkretnega vedenja, ki je povezano s hrano (nakupovanje, skrivanje,
pripravljanje in uživanje hrane, bruhanje) se prizadeta tudi ogromno časa
ukvarja z mislimi na hrano - jesti ali ne, kaj nakupiti, koliko denarja
porabiti za "pojedino". Pa tudi velik del njenega čustvenega sveta je povezan s
hrano (npr. zmagoslavje, če uspe premagati slo po hrani, strah ob občutku
lakote, jeza in panika, če nima možnosti ustreči "volčji lakoti", žalost, sram
in sovraštvo do sebe, če je popustila želji po gori hrane in potem bruhala...).
Strokovnjaki so si edini, da je daleč bolj razširjena kot anoreksija. Po
nekaterih statističnih ocenah (za Anglijo, 1992) je med odraslimi ženskami 3%
takih z bulimijo, lahko pa jih je še več zaradi že omenjenih razlogov
(skrivnostnost, ne zelo očitne fizične posledice...).
Običajno se začne med 15. in 20. letom, pogoste pa so težave s hranjenjem
in/ali težo že pred tem (debelost, večji upad ali povečanje teže, anoreksija,
hujšanje). Včasih se začne s hujšanjem, ki mu sledi nek stres, izziv ali
karkoli, kar spodbudi človeka, da se začne bolj posvečati svoji teži, obliki
telesa (npr. zahteve po vitkosti plesalk, manekenk, tudi nekaterih športnic) in
je to povezano z uspešnostjo ali popularnostjo. Ta leta so tudi obdobje
začetkov osamosvajanja in večjih življenjskih sprememb (sprememba šole,
odločitev za študij ali delo, odločanje o stilu življenja), kar lahko tudi
vpliva na razvoj bulimije, posebej ob večjih dvomih vase in močnejših občutjih
manjvrednosti. Če je nekje "zadaj" še kakšno travmatično doživetje (npr.
razveza staršev, različne oblike nasilja v družini, spolne zlorabe, izguba
ljubljene osebe), je še toliko več možnosti, da bo posameznica razvila
bulimijo.
Za okolje navadno bulimija zelo dolgo ostane skrita. Prizadete se sramujejo
svojega početja s hrano in se večinoma trudijo, da bi na zunaj izgledale
samozavestne, srečne in uspešne. Običajno je njihova teža v mejah normale in ko
jedo z drugimi, sploh ne izstopajo.
Prav zaradi skrivanja, časa, ki ga zahteva bulimija in zaradi ogromno sramu, je
bulimija od vseh motenj hranjenja najbolj izolirajoča, sramotna in prizadete so
v resnici precej nesrečne, z nizkim samospoštovanjem in pogosto vse bolj
potrte, obupane, depresivne.
Če so simptomi bulimije v začetku lahko še “sladka skrivnost” prizadete (kako
pojesti več kot drugi, pa se ne zrediti), ki jo obvlada, pa se čez daljši ali
krajši čas one počutijo obvladane s strani bulimije - postanejo “ujete v
začaran krog” basanja in bruhanja, kar potencira občutja krivde, sovraštva do
sebe. Zelo sram jih je svoje bulimije in iz strahu, da jih ne bi kdo odkril, se
vse bolj izolirajo, kar le krepi njihovo negativno sliko o sebi.
Kaj sili ženske, da najprej “pospravijo vase” veliko hrane, nato pa jo
izbruhajo ali se je skušajo znebiti z odvajali? Napetost, strahovi,
osamljenost, depresija in podobno so možni odgovori. Ženska se prepusti kaosu
basanja, ne zmore kontrolirati svoje sle po hrani, lahko pa kontrolira, ali bo
hrana ostala v njenem telesu.
Prizadete sovražijo svojo bulimijo. Bruhanje ali jemanje odvajal kot oblika
“očiščevanja” jim je lahko način samokaznovanja za “ogabno skrivnost”. Mnoge
prizadete o svojem vedenju, ko jih napade neubranljiva sla po hrani,
izjavljajo, da je to skrita plat njihove osebnosti (zanimivo, da so sicer
prizadete običajno uspešne, na videz srečne in brez večjih težav) - “demonski
glas”, ki mu morajo ustreči ne glede na svojo odločitev.
8.3 Kompulzivno prenajedanje
Poglejmo, kaj pomeni kompulzivno prenajedanje za Susie Orbach - ugledno
svetovalko in avtorico knjig na temo motenj hranjenja:
• uživanje hrane, ko nisi fizično lačen
• občutek, da ne moreš kontrolirati svojega hranjenja, ki ga skušaš utišati z
dietami ali z basanjem
• za razmišljanje in skrbi okrog hrane in svoje teže porabiš veliko časa
• čutiš, da si grozna, da se ne moreš obvladati
• navduševanje nad vedno novimi dietami (ki obljubljajo čudeže).
Medicinsko prepoznano kot motnja hranjenja je bilo v Angliji šele leta 1991,
tako da je na tem področju še bore malo raziskav. Ugotovljeno je precej več
prizadetih kot za druge motnje hranjenja - okoli 12% in med njimi je večji
delež moških kot pri anoreksiji in bulimiji. Pogostejše so v poklicih, kjer se
delo vrti okrog hrane ali človekovega imidža.
Prizadeti se čutijo prisiljeni jesti tudi, ko niso zares lačni - uporabljajo
hrano, da obvladajo nek strah, osamljenost, stres, neudoben odnos, jezo ali
agresijo. Pojedo toliko, da že občutijo neudobje ali bolečino, običajno
naskrivaj, z občutki krivde ter kesanja. Zaradi svojega odnosa se mnogi
počutijo požrešne, debele (tudi, če to še zdaleč niso) in slabiče.
Tudi pri tej obliki je hrana lahko nadomestilo za izražanje čustev, ki jih
prizadeti ne upa ali zna izrazit. Ta čustva oseba potlači, lahko pa gre tudi za
naučeno vedenje, ki ga človek pozna iz družine. Drugim daje hrana občutek moči
in boljše počutje v telesu, ki zavzema več prostora, daje občutek varnosti,
zaradi “neprivlačnosti” ščiti pred spolnostjo, močnejše telo pa se tudi zdi na
zunaj manj ranljivo kot drobno.
Včasih so ljudje, ki pretirano jedo, že genetsko močnejši in se sicer občasno
borijo s tem, da bi ustregli idealu vitkosti, a ko vidijo, da jim to ne uspeva,
se “tolažijo” s hrano.
Prav ljudje s tem problemom so “zlata jama” za veliko vejo industrije, ki se
ukvarja s hujšanjem (dietna hrana, nizkokalorične sladkarije, napitki in drugi
pripravki, pripomočki, knjige in tečaji.). Npr. v ZDA se letno porabi več
milijonov dolarjev za hujšanje na različne načine. Znano pa je, da so klasične
diete le začasno uspešne - večinoma se izgubljena teža povrne, prav rada še s
kakim kilogramom nad težo pred hujšanjem. Če samo pomislimo, da tisti, ki hujša
enkrat, navadno to poskuša znova vsakih nekaj let in to vsakič z novo metodo,
potem si lahko mislimo, da trgovcem s tovrstnim "blagom" za hujšanje ne gre
slabo... 9. POSLEDICE MOTENJ HRANJENJA
Posledice so raznolike. Dolgo časa so lahko neopazne, podobno kot same težave s
hrano. Na splošno lahko rečemo, da so odvisne od trajanja in resnosti motnje
hranjenja. Vsaka oseba, ki trpi zaradi motnje hranjenja, ne skupi vseh
posledic, ampak le kakšno ali več, v bolj ali manj težki obliki. V kolikšni
meri se bodo posledice pojavile, je odvisno tudi od posameznega človeka,
njegove odpornosti in siceršnje aktivnosti. Pojavijo se na različnih področjih;
nekatere so skupne vsem motnjam hranjenja, druge pa so specifične glede na
posebnosti posamezne motnje.
Med fizičnimi in psihičnimi so splošne težave in bolezni prebavnega trakta
(ustna votlina, žrelo, požiralnik, želodec), bolečine v trebuhu, bolezni srca
in ožilja, utrujenost, glavoboli, moteno spanje, težave s koncentracijo, omenja
pa se tudi depresivnost.
Pri anoreksiji se pojavlja še izpadanje las (a siceršnja nova dlakavost po
telesu zaradi stradanja), občutje hladu (zaradi slabotnega krvnega obtoka),
slabokrvnost, sterilnost, gangrena, bolezni kosti (osteoporoza), omedlevice in
kot najhujša možna smrt.
Za bulimijo so (zaradi bruhanja) značilne bolezni zob in dlesni, bolezni ledvic
(zaradi zlorabe odvajal), vnetja ust, žrela in grla, težave z glasilkami,
motnje v menstruaciji, tudi izpadanje las in osteoporoza, apatija, zaradi
izgube nujno potrebnih mineralov preko bruhanja se pojavljajo omedlevice in
vrtoglavice, obstajajo tudi primeri kome in smrti.
Posledice daljšega pretiranega hranjenja pa so debelost in z njo povezan visok
krvni pritisk, bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen, motnje pri
menstruaciji in spolnosti, težave pri dihanju, omenjen je tudi rak (pri
nekaterih vrstah naj bi bila debelost pomemben faktor, ki vpliva na razvoj the
obolenj). Zaradi fizične obremenitve, ki jo povzroča teža, so pogoste tudi
težave s hrbtenico, kolki, sklepi, krčne žile.
Socialni problemi kot posledica težav s hrano: izoliranje od drugih ljudi,
agresivnost, pasivnost, nasilje, problemi v spolnosti, nezgode doma in v službi
(zaradi utrujenosti, nenadnih slabosti, težav s koncentracijo).
Problemi, povezani s kršenjem zakona: med njimi so omenjene kraje (kadar
zmanjka denarja za hrano ali kadar hoče oseba prikriti, koliko denarja porabi
za hrano) in prometne nesreče (kar pa ni razvidno iz statistik, pač pa se
sklepa iz poznavanja fizičnih posledic).
10. POMOČ Vse motnje hranjenja se da premagati, vendar mora
prizadeti običajno najprej prepoznati problem in si ga priznati, nato pa
občutiti potrebo, da se ga mora lotiti. Že pri tem ima lahko pomembno vlogo
razumevanje, vzpodbuda, podpora okolja, važne pa so tudi različne službe, kamor
se prizadeti/a lahko obrne po pomoč.
Pomembno se mi zdi, kar poudarja Julia Buckroyd (1989) glede odločitve
prizadete, da se loti spreminjanja svojega odnosa do hrane: “Potrebno je
najprej sprejeti motnjo hranjenja kot nekaj, kar ima svoj razlog in nečemu
služi. Važno je tudi videti ambivalentnost, ki jo občuti vsak človek ob
spreminjanju, posebej sebe. Sprememba je nekaj motečega (četudi je zaželjena),
neznanega, človeka je strah, da ne bi s spremembo prišlo tudi kaj slabšega.
Tako prizadeta, kljub močni želji po spremembi svojega odnosa do hrane in
upanja na uspeh, tudi dvomi in se boji, da tega ni zmožna, da ji bosta ostala
le praznina in žalost, če se bo “rešila” svoje odvisnosti. Poleg tega sprememba
ni dogodek, ampak proces, kar zahteva napor od prizadete in tudi čas.” V zvezi
s tem omenjam izkušnje svetovalcev, da pogosto traja “normaliziranje“ hranjenja
toliko časa, kot je oseba živela z motnjo hranjenja pred iskanjem pomoči.
Nekateri pristopi pomoči poudarjajo najprej uvedbo reda pri hrani (morda pred
tem samoopazovanje načina hranjenja in pisanje dnevnika), za druge pa je
važnejša in zato na prvem mestu obravnava skritih problemov v zvezi s
prepoznavanjem (in zadovoljevanjem) svojih potreb, omejitev, težav v odnosih z
drugimi, obvladanjem stresa, sprejemanjem in izražanjem raznovrstnih čustev,
soočenjem z bolečino obstoječih ali preteklih travm.
Susie Orbach poudarja, da se je pri obravnavi potrebno dotakniti obeh vidikov
motnje hranjenja - moteno hranjenje je samo v sebi problem, obenem pa je
simptom - prizadeta ne ve kako obvladati tisto, kar jo muči in od česar se
obrne v hrano. Moteno hranjenje je običajno (ko prizadeta išče pomoč) tako
razvito in izčrpujoče (ker jemlje prizadeti toliko časa in energije), da ga je
potrebno tudi osvetliti kot problem. Izhajajoč iz tega Susie Orbach in njene
zagovornice v obravnavi skupaj s prizadeto raziskujejo in demistificirajo
simptom, da bi skupaj odkrile kaj je izraženo v njihovem odnosu do hrane, za
katerega prizadeta občuti, da ga ne obvladuje. Istočasno skušajo intervenirati
direktno na to, da se začne spreminjati vedenje okrog hrane (Orbach, 1994).
V Zahodni Evropi je na voljo veliko različnih oblik pomoči, podpore, obravnave.
Poleg psihiatrične obravnave anoreksije in bulimije v hujših primerih so na
voljo tudi dnevni centri, izven-bolnišnična psihiatrična obravnava, posebne
komune, kjer prizadeti živijo skupaj s svetovalci, svetovanje specializiranih
terapevtov za motnje hranjenja, tako individualno kot skupinsko, tudi
telefonsko.
Pomembne so zagovorniške službe, ki dajejo informacije in podporo prizadetim
ter njihovim bližnjim (v Angliji je to npr. EDA v Norwichu, ABNA v Londonu).
Obe omenjeni organizaciji imata odprt telefon za informacije, svetovanje,
organizirajo delavnice za prizadete ali njihove bližnje, izdajajo razne letake,
posredujejo informacije o različnih možnostih pomoči, EDA izdaja 2 vrsti "mini
časopisov" za ljudi z motnjami hranjenja, delujejo v javnosti in s tem
pripomorejo k večjemu razumevanju motenj hranjenja.
Tudi razne oblike samopomoči prizadetih obstajajo že več let. Ljudje z motnjami
hranjenja se povežejo med sabo in si delijo svoje izkušnje (o tem, kaj jim
pomaga obvladovati svoje hranjenje, o iskanju pomoči), skupaj raziskujejo svoje
navade in vzorce hranjenja, kako je hrana povezana z drugimi področji njihovega
življenja in se vzajemno spodbujajo in učijo bolj neposrednega zadovoljevanja
svojih potreb; poleg samopomoči prizadetih se poudarja tudi samopomoč njihovih
bližnjih. Zanimiv projekt pomoči, ki so ga razvili v EDA organizaciji, je pomoč
preko pisem. Izvajajo ga ljudje, ki imajo izkušnjo motnje hranjenja, pa so jo
uspešno premagali.
Pomembno področje pomoči je delo z mrežami, ki po eni strani pomeni skupaj s
prizadeto iskati podporo znotraj njene obstoječe socialne mreže, prizadeto se
vzpodbuja, da širi svojo podporno mrežo. To pomeni spodbudo ženski, da se obrne
po pomoč in podporo k znancem, prijateljem, sodelavcem, četudi je zanjo bolj
običajno, da ona pomaga drugim.
Po drugi strani pomeni delo z mrežami sodelovanje med predstavniki različnih
strok, vključenimi v področje motenj hranjenja, t.j. psihologov, psihiatrov,
socialnih delavcev, zdravnikov, dietetikov (strokovnjakov za področje
prehrane), pa tudi učiteljev. Tako da vsak izmed naštetih strokovnjakov v
grobem pozna problem motenj hranjenja, se zaveda kako lahko pomaga in kam še
lahko napoti prizadeto osebo.
|
