S SEKIRAMI NAD »SLABE« MATERE

V Časopisu Delo je bil 28. avgusta letos objavljen članek »Žene ni hotel spraviti s sveta« novinarke Barbare Guček. Članek govori o razsodbi ljubljanskega okrožnega sodišča v primeru napada Nusreta Bahtiča na zakonsko partnerico. Ker o primeru vemo le tisto, kar smo lahko prebrali v omenjenem članku, o njemu težko sodimo. Vseeno pa lahko na osnovi, v članku navedenih informacij, postavimo naslednja vprašanja:

1. Ali domneva, da je žrtev zanemarjala otroka, zmanjša resnost storjenega kaznivega dejanja oziroma opravičuje storilčev napad s sekiro? Sporno se nam zdi tudi dejstvo, da sodišče v tovrstnem kazenskem postopku zbira informacije o »moralni oporečnosti« žrtve. Zgodba namreč preveč spominja na temno preteklost, ko se je v sodnih dvoranah razpravljalo, ali je ženska, ki je v svoji preteklosti menjavala spolne partnerje, sploh lahko posiljena oziroma ali si ni posilstva morda celo želela ali si ga zaslužila.
2. Naslednji paradoks, ki ga lahko zasledimo, pa je dejstvo, da je isto sodišče predlagalo storilcu, kateremu je izreklo sedem mesečno zaporno kazen, da po prestani kazni zaprosi za skrbništvo nad otrokom! Sprašujemo se ali je za sodišče dejstvo, da mati zanemarja otroka, olajševalna okoliščina za otrokovega očeta, ki jo napade s sekiro. Storjeno kaznivo dejanje nad otrokovo materjo pa za isti sodni senat ni relevanten podatek, ki bi govoril o primernosti očeta kot otrokovega skrbnika?
3. V članku lahko preberemo, da so sodne poizvedbe v šoli potrdile, da je otrok hodil v šolo zanemarjen. Na podlagi te informacije sklepamo, da so bile pristojne svetovalne službe in pristojen center za socialno delo s temi okoliščinami seznanjeni že pred storitvijo kaznivega dejanja. Sprašujemo torej, zakaj je ta informacija postala pomembna šele v kazenskem postopku in zakaj pristojne službe, ki imajo zakonska pooblastila, niso reagirale v smeri zaščite otroka že prej?

Stališče sodišča, kot ga lahko razberemo iz članka, je za vse spodaj podpisane nevladne organizacije popolnoma nesprejemljivo poleg tega pa predstavlja klofuto vsem tistim vrednotam, ki v mednarodnih pravnih določilih že dolgo niso več vprašljive: domnevna »moralna oporečnost« žrtve ni opravičilo za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno nad njo.

Nevladne organizacije smo v zadnjih desetih letih dosegle bistven premik v smeri nične tolerance do nasilja, veča se senzibiliziranost družbe za problematiko nasilja in kažejo se tudi prvi znaki, da se spreminja javno mnenje. Tovrstna dejanja sodišča pa kažejo na popolno nepoznavanje problematike nasilja v družini s strani sodstva in še več, na ignoriranje že pridobljenih civilizacijskih vrednot.



Društvo Ženska svetovalnica,
Društvo za nenasilno komunikacijo,
Društvo SOS telefon za ženske in otroke,
žrtve nasilja

Ana Ziherl, dipl. soc. del.

ZAKAJ JE OKREVANJE DOLGOTRAJEN PROCES?

V sledečem prispevku bom spregovorila o vprašanju, ki svojce pogosto muči – zakaj gre tako počasi »to njeno reševanje motnje hranjenja«? Ali pa: »Zakaj ni že enkrat mir s hrano, ampak še vedno komplicira, čeprav obiskuje psihiatra in skupino že par mesecev?«

Poenostavljen, kratek odgovor na vprašanja, podobna naslovu tega sestavka, bi bil:

Okrevanje (ali reševanje ali zdravljenje, kakorkoli ta proces poimenuje posamezna stroka) je dolgotrajen proces, ker motnje hranjenja (MH, v nadaljevanju) nikakor niso le neustrezen odnos do hrane, ampak gre za cel spekter drugih težav, ki se skrivajo za navidez čudnim, težko razumljivim odnosom do hrane.

V procesu okrevanja mora oseba z MH doseči globlje razumevanje MH v povezavi z njenim življenjem, pa tudi uvesti v svojem življenju določene spremembe, da MH ni več  nujna za preživetje. Kajti za mnoge posameznice, ki trpijo za MH, le-ta postane NAČIN ŽIVLJENJA, ki daje občutek živosti, če ne celo smisla, na nek način pa tudi pomaga preživeti neke stiske.

Okrevanje nikakor NI le in predvsem »normalno« hranjenje, ampak vedno tudi:
odkrivanje, kaj se skriva za strahovi, povezanimi s hrano in težo ter
spopadanje s težavami, ki so privedle do MH in tistimi, ki to vzdržujejo;

ZATO  sta  uvajanje sprememb v zvezi s hrano in odnosom do lastnega telesa le dve (sicer pomembni) od mnogih področij, ki zahtevajo energijo in čas osebe, ki okreva od MH.

Prvi korak pri okrevanju je ODLOČITEV, da »HOČEM ŽIVETI« – bolje, bolj polno in bolj pestro kot z MH. Posameznica mora v procesu okrevanja prepoznati, v čem ji je MH:

• sicer pomagala preživeti, a
• jo je tudi prikrajšala za nekatere možnosti doživljanja, čustvovanja in konstruktivnega reševanja problemov.

Naslednji pomemben del  okrevanja je sprejemati NOVE IZZIVE, ki se pojavljajo ob razkrivanju ozadja MH, se soočati z novimi občutki, pa tudi z dogodki iz preteklosti in sedanjosti. To pa zahteva energijo, čas, potrpežljivost in prizanesljivost – tako osebe z MH do sebe, kot tudi  njenih bližnjih do osebe, ki okreva.

Kateri so tisti novi izzivi?

• Če začnemo pri hrani, je to lahko: grižljaj običajnega, nedietnega sendviča, dodati žlico riža običajnemu kosilu iz pustega korenja in graha, privoščiti si sladoled. Bližnjim se morda zdi to lahko, za osebo z MH pa je to pogosto srhljivka.
• Velikokrat je izziv zaupati nekomu nekaj, o čemer še nisi govoril.
• Posebno težko je (pri anoreksiji) gledati dvig telesne teže in pri tem ostati trden v prepričanju, da telo rabi neko »zdravo težo« za svoje delovanje. Bližnji so navadno veseli dviga teže, oseba z anoreksijo pa dvomi, ali se bo številka na tehtnici sploh kdaj ustavila.
• Prav tako je izziv kako sprejeti svoje telo in videti njegovo lepoto – ne glede na težo.

Pri okrevanju je pomembno tudi iskanje in sprejemanje PODPORE. Morda okolica niti  ne opazi, a MH človeka osamijo – preokupiran je s hrano in videzom, boji z grižljaji pa zahtevajo veliko njegove energije, zavzamejo veliko njegovega časa.

V bližnjem odnosu, ki daje podporo, naj bi dobili pozornost in spoštovanje, da se lahko učimo iskreno izraziti svoje misli in občutja, brez strahu pred obsojanjem. Vir podpore so lahko: prijatelji, člani neke skupine, ki jo obiskuje oseba, družina, partner/partnerica in strokovna pomoč – skratka ljudje, pomembni za posameznico z MH. Pomembno je, da le ta poišče nekoga, ki ji/mu nudi spodbudo in razumevanje, da lahko začne SAMORAZISKOVANJE (kdo je ona, kakšna je, kaj občuti, kaj potrebuje). Koga in kdaj bo prosila za podporo, pa je njena odločitev, odvisna od mnogih dejavnikov.

Zakaj je osebi z MH navadno težko sprejeti podporo?

• zaradi sramu, ker ima MH, ji je nerodno prositi za pomoč;
• ker je oseba navajena biti drugim v oporo;
• Če se počuti zelo slabo, ne želi deliti občutij in razmišljanj;
• Lahko ima več izkušenj, da je bila zavrnjena ali spregledana ob iskanju podpore in je v njej zraslo nezaupanje v druge;
• Nemalokrat je to strah - da če že najdeš podporo, te bodo silili delati reči, ki jih (še) ne zmoreš (kot npr. biti dobre volje, pojesti celo kosilo ali tortico)

Prav zaradi naštetega sprejeti podporo ni lahka naloga za osebo z MH, ampak od nje zahteva veliko napora, energije in časa.

Katera so še druga pomembna področja pri okrevanju:

• prevzem kontrole na pomembnih življenjskih področjih
• odraščanje in osamosvajanje (glede na stopnjo razvoja, starost, možnosti…)
• spopadanje s težavami, obvladovanje stresa in napetosti
• vzeti si čas in prostor zase
• sprejemanje, izražanje in obvladovanje (predvsem neprijetna so navadno naporna, kot npr.: jeza, žalost) različnih čustev
• spopadanje s posledicami morebitnih travm
• skrb za uživanje v življenju
• ukvarjanje z lastno spolnostjo
• nemalokrat tudi: novo iskanje smisla v življenju

Okrevanje je naporno, tako za posameznico z MH (četudi ne pokaže) in za bližnje. Vendar je pomembno za bližnje (če nimajo sami svojih hudih težav), da poleg svoje stiske vidijo in skušajo razumeti, da je stiska osebe z MH ponavadi še hujša.

PROCES OKREVANJA z vidika odnosa do hrane večinoma pomeni postopno opuščanje kaosa okoli hrane, preokupiranosti s kalorijami in kilogrami, občasno se pojavlja panika in obup ob vmesnih krizah, sicer pa: vsak korak  = mala zmaga.

Okrevanje pa nikakor ni enako zgolj zdravemu, zmernemu odnosu do hrane (z običajno okupiranostjo s hrano in videzom – glede na današnji čas). Kot smo že omenili, je okrevanje povezano tudi s celo vrsto drugih nalog, ki se tičejo tako odnosa do sebe in drugih, konstruktivnega reševanja problemov, odraščanja in »iskanja mesta zase v tem svetu«.

Za konec bi nanizala še nekaj točk o tem, KAJ JE ZNAČILNO ZA OSEBO, KI JE OKREVALA?

• Se ne obremenjuje prev veliko s hrano, kalorijami in kilogrami
• občutek, da lahko obvladuje svoje življenje, ga živi ne le v skladu z možnostmi, temveč  tudi po svojih potrebah in željah
• je sposobna sprejemati odločitve glede sebe, ki slonijo na njenih/njegovih zaznavah; kaj hoče in kaj ne
• spoštuje sebe in se zaveda svojih pozitivnih lastnosti (ne le negativnih), opusti pa nujo po popolnosti  
• ni brez problemov (saj bi lagali, če bi rekli, da je življenje brez MH raj brez konfliktov). Vendar pa probleme lahko prepozna, si jih prizna in se z njimi spopade konstruktivno, brez pomoči hrane.
• ima odnose z ljudmi, ki so bolj zadovoljujoči – obstaja prostor za izražanje čustev in potreb, obstaja spoštovanje različnosti, pa tudi meja posameznikov v tem odnosu
• zna prositi za podporo, kadar jo potrebuje
• občuti olajšanje in je ponosna nase, da je okrevala od MH.