»V zakonu sem rodila tri otroke, jih v glavnem vzgojila sama, mož se ni brigal za vzgojo. Oglasil se je samo takrat, ko niso imeli dobrih ocen ali ko so se neprimerno vedli – v smislu »ti si kriva, saj ti skrbiš za njihovo šolo…« Ko je bil sin star 12 let in ga nisem zmogla več sama obvladovati, se je odločil, da je čas, da ga začne disciplinirati s pretepanjem… Za sinovo vedenje sem bila seveda spet kriva jaz, kako sem ga vendar vzgojila? Ko je hči prišla domov z uhanom v popku, sem jo lepo prosila, naj to skrije, ker če bo oče to videl, bo groza! Vsi smo hodili po prstih, da ga ne bi vznemirjali.«
»V zakonu sem 30 let plačevala položnice, odplačevala kredit za stanovanje, kupovala hrano, skrbela za gospodinjstvo. On pa je svojo plačo vsak mesec porabil izključno za svoje potrebe…«
»Mož je celi družini leta in leta grozil z orožjem; ker je lovec, je imel doma nekaj pušk. Grozno smo se ga vsi bali, nihče mu nikoli ni upal ugovarjati… Ko se je hči odselila in zbrala pogum, da mu je povedala, kako smo se v družini počutili, je vse zanikal…«
»Stara sem 12 let, dobila sem menstruacijo, zato moj oče meni, da sem dovolj stara da postanem žena, mama in da se neham šolati. Išče mi moža, moja cena za katero me bo oče prodal mi ni znana.«
»Posilili so me na zabavi. Bilo jih je več, mislim, da trije. Na začetku sem se upirala. Ko sem videla, da ne zmorem več, sem nehala. Potem sem omedlela in se ne spomnim, kaj se je še dogajalo. Zdaj se bojim hoditi sama po cesti, nenehno se oziram čez ramo, strah me je ljudi, zapiram se vase, dvakrat sem se že poskusila ubiti…«
»Partner nadzira vsak moj korak. Če ne pridem ob dogovorjeni uri domov, me zmerja in kriči name. Otroka sta že povsem prestrašena, govorita po tiho, ko je on doma, hčerka pa še vedno lula v hlače…«
»Skrbim za gospodinjstvo, za otroka, hodim na roditeljske sestanke, v vrtec, skrbim za zdravniške preglede, ju vozim na dodatne dejavnosti, pišem opravičila, sem na bolniški, ko sta bolna… Kuham, perem, pospravljam, delam skupaj z njima domače naloge, se pogovarjam o njunih težavah… Ko pride mož domov, leže na kavč, prebere časopis in čaka na kosilo. Počutim se kot moja mama, čeprav sem si kot petnajstletnica prisegla, da ne bom živela tako, kot je ona.«
»Večkrat na teden si partner »vzame«, kar je njegovo, kot temu reče on. Ni mi do spolnih odnosov. Sem utrujena, potrebujem počitek, lepo besedo, topel objem. Počutim se posiljeno.«
»Gospodarska kriza nas je popolnoma uničila. Oba z možem sva ostala brez službe. Doma so vedno hujše napetosti, saj ni denarja, lačni smo in ne vemo, kaj bo prinesel jutri…«
To so zgodbe žensk, ki jih srečujemo vsak dan na cesti, v trgovini, v službi… Na obrazu ne morete prebrati njihovih zgodb. Skrivajo svojo stisko, saj so ponosne in ne želijo pomilovanja. V naši družbi so še vedno močno zakoreninjene družbeno konstruirane vloge žensk in moških, hierarhija med spoloma je še vedno trdno zasidrana v glavah ljudi. Dokler bo družba podpirala takšno ureditev, bo zgoraj opisanih zgodb še veliko.
Zato vzgajajmo mlade deklice v duhu odločnosti, samozavesti, razvijajmo njihovo pozitivno samopodobo! Dečke in deklice učimo v duhu enakovrednosti obeh spolov, saj bomo le tako sčasoma dosegli spremembe – spremembe v glavah, spremembe za boljšo prihodnost naše družbe.
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo Ženska svetovalnica in Ženski lobi Slovenije
.]]>
